IDN domene omogočajo uporabo znakov, ki jih klasični sistem domenskih imen prvotno ni podpiral, med njimi so tudi slovenski šumniki. Tako lahko namesto zapisa brez posebnih znakov uporabimo besedo v njeni pravilni jezikovni obliki. Registracija je zanimiva predvsem takrat, ko ima zapis s posebnimi znaki pomembno vlogo pri imenu podjetja, izdelka ali spletnega projekta.
Vendar IDN domena ni avtomatično boljša izbira od običajne različice brez šumnikov, saj moramo upoštevati tudi način vpisovanja naslovov, uporabo elektronske pošte in ciljno občinstvo. Najbolj smiselna odločitev zato nastane, če poleg jezikovne pravilnosti ocenimo še praktično uporabo domene.
Kaj je IDN domena?
Kratica IDN (ang. Internationalized Domain Name) pomeni internacionalizirano domensko ime in označuje domeno, v kateri nastopajo znaki zunaj osnovnega nabora. To so denimo č, š in ž, v drugih jezikih pa še številni drugi znaki ter celo povsem drugačne pisave. ICANN pojasnjuje, da je namen sistema ljudem omogočiti uporabo spletnih naslovov v njihovem jeziku in pisavi.
Čeprav uporabnik v brskalniku vidi običajen zapis s šumnikom, se v ozadju uporablja tehnična pretvorba v obliko, združljivo s sistemom DNS. Standard IDNA določa način, po katerem se mednarodni znaki pretvorijo v zapis, primeren za obstoječo internetno infrastrukturo.
Prednost pravilnega zapisa
IDN domena je posebej zanimiva, če blagovna znamka ali pomembna beseda vsebuje znak, brez katerega se njen zapis spremeni ali deluje jezikovno nenaravno. Slovenska beseda s šumnikom je domačemu uporabniku na prvi pogled bolj prepoznavna, ker jo vidi zapisano tako, kot jo uporablja v vsakdanjem jeziku.
Pri projektih, usmerjenih predvsem na slovenski trg, zato tak naslov prispeva k bolj naravni predstavitvi imena. Prednost se pokaže tudi pri oglaševanju, kjer želimo spletni naslov prikazati kot jasno in razumljivo besedo. Če obiskovalec domeno vidi na plakatu, letaku ali družbenem omrežju, mu pravilen zapis pomaga pri povezovanju naslova z imenom projekta.
Zaščita imena blagovne znamke
Registracija IDN domene je smiselna tudi kot zaščita obstoječe domene, če ime vsebuje šumnik ali drug poseben znak. Podjetje ima denimo lahko glavno spletno stran na različici brez šumnikov, poleg nje pa registrira še jezikovno pravilno različico. Tako zmanjša možnost, da bi podoben naslov registrirala druga oseba in z njim ustvarjala zmedo med uporabniki.
Obe domeni ni treba razvijati kot dve ločeni spletni strani, saj lahko dodatni naslov usmerimo na glavno domeno. Pri tej odločitvi moramo presoditi predvsem, kakšna je vrednost imena in verjetnost zamenjave.
Omejitve pri uporabi IDN domene
Pri IDN domenah moramo upoštevati, da vse domenske končnice ne dovoljujejo enakega nabora znakov. Pravila določa posamezen register, zato pred registracijo preverimo, ali izbrana končnica podpira znake iz našega imena. Tudi register .si uporablja svojo tabelo dovoljenih znakov, kar pomeni, da obstoj sistema IDN sam po sebi še ne pomeni neomejene uporabe vseh znakov Unicode.
Nekaj previdnosti je vsekakor smiselne tudi pri elektronski pošti, starejši programski opremi in sistemih, kjer podpora internacionaliziranim naslovom ni enotna. Če bo domena pomembna za poslovno komunikacijo z različnimi državami, je zato običajna različica brez posebnih znakov še vedno praktična spremljevalna možnost.
Kdaj registrirati obe domeni?
Za veliko slovenskih projektov je najbolj praktična registracija različice s šumniki in različice brez njih. Glavno spletno mesto nato postavimo na eni domeni, drugo pa pravilno preusmerimo nanjo, da obiskovalci pridejo do iste vsebine ne glede na način zapisa. Tako združimo jezikovno pravilnost IDN naslova z enostavnostjo običajne domene pri vpisovanju, elektronski pošti in komunikaciji s tujino.
Dveh različic ne potrebujemo pri vsakem imenu, saj številne domene posebnih znakov sploh ne vsebujejo. Če pa se ime podjetja, izdelka ali projekta naravno zapisuje s šumnikom, je smiselno preveriti razpoložljivost obeh možnosti že ob začetni registraciji. S tem si zagotovimo več svobode pri prihodnji uporabi, obenem pa zmanjšamo tveganje, da bi drugo različico pozneje registriral nekdo drug.